ponedeljek, 27. april 2015

Knjižni ovitek za 160.000 evrov?

Ja, prav ste prebrali – približno 160.000 (stošestdeset tisoč!) evrov je vreden najdragocenejši knjižni ovitek na svetu. Gre za znameniti ovitek prve izdaje Fitzgeraldovega romana The Great Gatsby iz 1925. Če lahko super ohranjenega originalnega Gatsby-ja brez ovitka dobite že za 7.000 evrov, pa vas bo s perfektnim ovitkom stal toliko kot večje ljubljansko trisobno stanovanje - okoli 170.000 evrov.

sobota, 25. april 2015

2 x 2 = ?

Dvakrat dva je menda štiri, kajne? No ja, če gre za Računico za prvi razred morda res, ne pa, ko imamo v rokah Dularjevo bibliofilsko Trepetajoča luč, ki je izšla 1945. in jo je ilustriral in koloriral Maksim Sedej. Takrat je računski rezultat precej višji. Koliko višji ne vem, ampak vsekakor pri njej z 2 x 2 pridemo čez 50. Se sprašujete kako?

Gremo po vrsti. Na eni od zadnjih strani knjige piše: "Prvih petdeset izvodov knjige s podpisoma obeh avtorjev je ročno koloriranih." Z mano je že od decembra 2004, ko se je znašla na Glavanovi dražbi v Hotelu Union. V dražbenem katalogu je zabeležena pod številko 21:
"21. JOŽE DULAR: TREPETAJOČA LUČ  4.000 -
oprema Maksim Sedej, Založila Knjigarna Jože Žužek, Ljubljana, 1945, 60 strani, platno, numeriran izvod št. II / L, ročno kolorirane risbe in podpisa obeh avtorjev, redkost"       

Nič čudnega torej, da sem letošnjega februarja samo debelo pogledal, ko sem v novem prodajnem katalogu taistega Roka Glavana pri številki 197 zagledal naslednje:

"Trepetajoča luč / Jože Dular ; [ilustriral Maksim Sedej], V Ljubljani : Knjigarna J. Žužek, 1945 ([Ljubljana] : Narodna tiskarna. – 60. str. ; 18 cm : ilustr., platno, originalna vezava, zelo dobro ohranjen izvod, podpisa avtorjev, izvod št. 2"

Kako? Številka 2? Nak, to ne more biti res, ko pa točno vem, kje na policah domače knjižnice že deset let počiva!?

sreda, 25. februar 2015

Zvončki in trobentice 2015 - februarski katalog Antikvariata Glavan

Dobrega knjižnega antikvarja menda prepoznaš po tem, da izdaja kataloge, odličnega pa po tem, da izdaja odlične kataloge. Tako so me vsaj zadnjič prepričevali angleški in ameriški antikvarji v knjigi A Second Book of Booksellers: Conversations with the Antiquarian Book Trade, izboru njihovih preteklih prigod in pogledov na prihodnost trgovanja s starimi knjigami. (Zanjo se, mimogrede, nihče od njih zares ne boji. E-knjige, pravijo, resda vplivajo na povpraševanje po rabljenih knjigah (second-hand books), na trg bibliofilskih raritet pa ne. Te ostajajo enako iskane. Čeravno torej fizična knjiga kot objekt branja morda ne bo preživela, pa nas ne rabi skrbeti, da ne bi ostala objekt občudovanja.)

Pri nas kataloge izdajata le dva antikvariata – Trubarjev in Glavanov. Pa ne mislim dražbenih, ampak »redne«, v katerih se predstavi cvetober tekoče ponudbe. Ne eni ne drugi niso odlični – vsaj ne po anglo-ameriških standardih, kjer za odličen katalog velja tisti, ki bi ga vsak z veseljem uvrstil na polico z bibliografijami. Skratka tak, ki prinaša detajlen opis ponujenih knjig s podatki o življenju avtorjev, nastanku dela, provenienci kosa itd. Pa s tem nočem reči nič čez naše antikvarje. Glede na to, da so slovenske knjige, naj so še tako redke, v primerjavi s tujimi relativno poceni (ker za njimi pač ni velikega povpraševanja), se pretirano ukvarjanje s katalogom namreč enostavno ne splača.

nedelja, 22. februar 2015

Novoletni krompir

Zapis nazaj sem dokazoval, zakaj se zbiratelju oštevilčenih izdaj tu in tam splača tudi v knjigarno, ne le po antikvariatih. Podobno srečo sem imel med zadnjimi novoletnimi prazniki, ko sva jo v mesto mahnila po družinska darila. Ne vem sicer več zakaj, a z rokami, polnimi vrečk, sem po štirih urah nakupovanj moral na Prešercu pet minut počakati. Da ne bi zmrzoval, sem odkorakal do Mladinske na Wolfovi, tam pa iz navade stopil do njihovega pulta, da pogledam v vitrino izza njega, kjer knjigarnarji po pravilu spravljajo dražje zadeve. In ostrmel: "Pa saj ne more biti res?!" Pa je bilo. Bibliofilska izdaja Balade o Sneguročki Svetlane Makarovič, izdana leta 2011 pri Mladinski knjigi v stotih podpisanih izvodih. Knjiga, ki sem jo že dolgo iskal, ker je po neumnosti nisem kupil takoj, ko je izšla, četudi sem jo v Konzorciju večkrat držal v rokah. Ko je leto zatem odločitev za nakup vendarle padla, pa je ni bilo več za dobit. Niti na založbi niti po knjigarnah. "Imamo tudi navadno," mi je rekla prijazna prodajalka. "Ne bo potrebno, kar tole bom. Koliko pa jih še imate?" "Hmm, samo tole mi kaže računalnik." "Kaj pa drugje po knjigarnah Mladinske?" "Niti ene, tale bo očitno zares čisto ta zadnja." :-)

182. po vrsti

Precej je že od takrat, ko sem si v mraku ZRC-ove Knjigarne Azil čas krajšal s poslušanjem Radia Študent. Bilo je tam 2005-06-07, ko knjigarna še ni bila pod zemljo, ampak z neposrednim vhodom z Novega trga, v desni polovici sedanje Beletrinine knjigarne. Tudi bara še ni bilo v ZRC-u, na trgu pa še vedno parkirišče. Precej neobljudeno vse skupaj, zato smo v knjigarni bolj ali manj samevali, en obisk na uro je skorajda pomenil gnečo. 

»Čuden bi to moral biti posameznik, ki bi ga Tjaša Koprivec pustila mlačnega,« je kakšno leto pozneje zapisal Mladinin novinar. Zares – kultne špikerke Radia Študent človek ne pozabi nikoli; še zlasti ne, ko mu enkrat dela družbo v mraku in (ljubljanski zimski) megli. Moj včerajšnji sprehod po knjigarnah na ljubljanski Trubarjevi je bil zato še posebej razveseljiv. Vsak bibliofil sicer ve, da bibliofilskih limitiranih izdaj ne iščeš samo po antikvariatih. Ker jih slovenske založbe še vedno tu in tam izdajajo. Le da zanje težko izveš, ker jih praviloma ne oglašujejo posebej. Jih pa pošljejo po knjigarnah, zato se je vsake toliko modro oglasiti tudi pri njih. 

petek, 30. januar 2015

Strašna je ljubezen (ali o vezajih)

"Prste proč od št. 28! Saj veste - bibliofilija je vendar smrtno resna stvar!" sem kolegom bibliofilom na tem blogu zapretil novembra ob napovedi dražbe Glavanovega antikvariata. Glede na to, da so Novele zdaj pred mano, je očitno zaleglo, saj na dražbo na koncu sploh nisem uspel. No, resnici na ljubo je verjetno pomagalo tudi to, da sem v boj zanje poslal Cirila. Ker čeprav gre za izjemno nežno dušico, zna pob takrat, ko se brani britve in škarij, zgledati sila strašno. 

Če pomislim za nazaj, bi se težko odločil bolje. Dotični prvi izvod Maupassantovih Novel (Cankarjeva založba, 1959) je namreč njihov ilustrator Ivo Seljak Čopič podaril nikomur drugemu kot slavnemu Ivanu Mačku Matiji - temu največjemu komunistu med našimi bibliofili in obratno - največjemu bibliofilu med našimi komunisti. Ki je potemtakem, tako kot Ciril, tudi sam moral biti ena taka strašno-nežna rdeča kombinacija. :-)