Tudi ljubljanski pust ni od muh

Če si kot otrok pustne nedelje preživljal na ptujskem kurentovanju, te ljubljanski sobotni pustni karneval - nič kriv sicer sam po sebi - težko posebej navduši. A se je tokratni pustni sprehod po centru vseeno super izšel. Sonce, Slonovi nepremagljivi krofi (tako dobri, da sva morala vsak kar dva!), za piko na i pa še obisk v Cunjakovem antikvariatu na Gallusovem nabrežju. Ker je bil v njem ravno sam slovenski antikvarni magnat Dušan Silni, sva namreč kot popotno darilo domov odnesla knjižico Neže Maurer, ki je ne krasi samo pesničin lastnoročni podpis, ampak tudi v zavihku njenih platnic skrita zahvalna dopisnica. Res, nič kaj od muh vse skupaj. 

Pesnik in njegova ... muza? Nak - cipica!

Včasih je brskanje po "starih papirjih" v domači knjižnici malček tudi brskanje po slovenski kulturni zgodovini: »Dragi! Jaz sem mislil, da se boš smejal. Sklenil sem že za trdno, da pridem 15. julija v Ljubljano – a zopet sem odložil za pol meseca odhod – a zdaj sem naredil veliko neumnost. Pomisli! Zaljubil sem se v krasno Židinjo – 18 letno – cipico. Od Krpiča sem dobil 30 gl., od tega ne prinesem niti solda domov. Neumnost, neumnost!« (Oton Župančič v pismu sopotniku slovenske moderne Francu Dergancu, Dunaj 13. 6. 1898)