sreda, 21. september 2016

Avtogram, vreden stoletja

Kdor bi polistal po prvi slovenski oštevilčeni bibliofilski izdaji, bi bil pod vtisom, da se je vse skupaj začelo šele z 20. stoletjem. V »numeriranih krasotnih« Prešernovih Poezijah se lahko prebere, da so izšle leta 1900. A kot sem pisal tukaj (tukaj pa sem se recimo še motil), v predvojni Umetnosti poročajo, da so bile zunaj že za božične praznike 1899. Zadnjič sem ob obisku Trubarjevega antikvariata za zgodnejšo letnico dobil še dodatno potrditev. Gre za lastniški vpis v izvodu, ki ga je, kot piše na eni od prvih strani, »subskribiral blagorodni gospod Fran Avčin.« Vanj se lastnik namreč ni samo podpisal, ampak je svoj podpis tudi datiral – 25. XII. 1899. Hja, očitno se je torej vse skupaj vendarle začelo že stoletje prej.

četrtek, 11. avgust 2016

Nak, kak Preširen ali bognedaj celo Prešeren - Prešerin je bil in bo tudi ostal!

Prispela včeraj s prijazno žlahtnico iz dunajskega antikvariata … druga, tj. Wagnerjeva izdaja Prešernovih Poezij iz 1866 s slavnim Stritarjevim uvodom, ki je Prešerna dokončno ustoličil na slovenskem Parnasu … resda je ne najdeš za vsakim vogalom, ampak nič posebnega sama po sebi, ker seveda brez znamenitega zaplenjenega ovitka z našo trobojnico, čeprav v lepi sočasni vezavi in tako rekoč nedotaknjena … nabavil predvsem zato, ker je bila cena relativna sitnica, pa se mi je zdelo škoda izpustiti priložnost … a nek detajl me je potem vseeno razveselil … Prešeren v tistih časih še ni bil Prešeren, saj se je njegovemu imenu, kot pravi nekje Aškerc, »pri nas godilo nekako tako, kakor svoje dni Shakespearjevemu. Levstik je trdil, da se ima pisati Preširen, a dandanes je obveljala oblika Prešéren. Naš pesnik sam se je podpisaval Prešérin ...« Ker sta bila Stritar in Jurčič, ki sta urejala Klasje z domačega polja, kjer je druga izdaja izšla, del istega kroga kot Levstik, je njen originalni naslov Pesmi Franceta Preširna … ampak lastnik in/ali knjigovezec se našim dunajskim »fičfiričem« vendarle nista dala in sta pri prevezavi kljubovalno zapisala po starem … s knjižne police me zato z njenega usnjenega hrbta ne gleda Preširen ali, bognedaj, celo Prešeren, temveč - »Prešerin: Pesmi«. :-)

nedelja, 17. april 2016

Slovenske bibliofilske izdaje do konca druge svetovne vojne

S seznami je vedno križ, nikoli ne veš, če so popolni. Še zlasti, če se moraš, kot to velja pri bibliofilskih knjigah, zanašati izključno na videno in slišano. Uradnih evidenc o tem, katere bibliofilske izdaje so vse izšle, v Sloveniji ne vodi nihče. Niti NUK, saj vseh izvodov navsezadnje niti nima. Nekatere izdaje so izšle v samozaložbi in je njihov odmev zato že v štartu bil omejen, nekatere druge pa celo kot prave »privatne izdaje«, se pravi le za ozek krog prijateljev in znancev, ne da bi bile kadarkoli v prosti prodaji. Zanje lahko zato praviloma izveš samo tako, da ti pridejo v roke.

V bibliofilskih logih sicer za nesporno prvo slovensko bibliofilsko oštevilčeno izdajo veljajo t.i. krasotne numerirane Prešernove Poezije, izdane v 500 izvodih pri založbi Kleinmayr & Bamberg. Natisnjene so z letnico 1900, čeravno so, kot lahko preberemo v predvojni Maleševi reviji Umetnost v članku o njihovem ilustratorju Karpellusu, menda izšle že "za bo­žične praznike 1899 (...) ob jubilejni proslavi stoletnice pesnikovega rojstva in petdesetletnice smrti." Pol leta zatem je sredi junija 1900 Zofka Kveder v Pragi v samozaložbi natisnila Misterij žene, drugo slovensko bibliofilsko izdajo po vrsti, saj je poleg navadnih izšlo še vsaj petnajst oštevilčenih izvodov. Do konca druge svetovne vojne jima je nato sledilo vsaj še 71 bibliofilskih izdaj. »Vsaj« zato, ker sem se v dvajsetih letih zbiranja s tolikimi srečal. Zato spodnji seznam nikakor ni nujno definitiven, je pa na njem vseh tistih 69, ki jih imam na svojih policah, ter še štiri dodatne, za katere vem iz dražbenih katalogov in antikvarnih kramljanj. Pri nekaterih ni podatka o nakladi oziroma skupnem številu bibliofilskih izvodov (ti so namreč pogosto predstavljali dopolnilo redni, ne-bibliofilski izdaji), ker ga v knjigah ni navedenega, ampak imajo izvodi samo svojo zaporedno številko.

ponedeljek, 08. februar 2016

Tudi ljubljanski pust ni od muh

Če si kot otrok pustne nedelje preživljal na ptujskem kurentovanju, te ljubljanski sobotni pustni karneval - nič kriv sicer sam po sebi - težko posebej navduši. A se je tokratni pustni sprehod po centru vseeno super izšel. Sonce, Slonovi nepremagljivi krofi (tako dobri, da sva morala vsak kar dva!), za piko na i pa še obisk v Cunjakovem antikvariatu na Gallusovem nabrežju. Ker je bil v njem ravno sam slovenski antikvarni magnat Dušan Silni, sva namreč kot popotno darilo domov odnesla knjižico Neže Maurer, ki je ne krasi samo pesničin lastnoročni podpis, ampak tudi v zavihku njenih platnic skrita zahvalna dopisnica. Res, nič kaj od muh vse skupaj. 

Pesnik in njegova ... muza? Nak - cipica!

Včasih je brskanje po "starih papirjih" v domači knjižnici malček tudi brskanje po slovenski kulturni zgodovini: »Dragi! Jaz sem mislil, da se boš smejal. Sklenil sem že za trdno, da pridem 15. julija v Ljubljano – a zopet sem odložil za pol meseca odhod – a zdaj sem naredil veliko neumnost. Pomisli! Zaljubil sem se v krasno Židinjo – 18 letno – cipico. Od Krpiča sem dobil 30 gl., od tega ne prinesem niti solda domov. Neumnost, neumnost!« (Oton Župančič v pismu sopotniku slovenske moderne Francu Dergancu, Dunaj 13. 6. 1898)
  

ponedeljek, 27. april 2015

Knjižni ovitek za 160.000 evrov?

Ja, prav ste prebrali – približno 160.000 (stošestdeset tisoč!) evrov je vreden najdragocenejši knjižni ovitek na svetu. Gre za znameniti ovitek prve izdaje Fitzgeraldovega romana The Great Gatsby iz 1925. Če lahko super ohranjenega originalnega Gatsby-ja brez ovitka dobite že za 7.000 evrov, pa vas bo s perfektnim ovitkom stal toliko kot večje ljubljansko trisobno stanovanje - okoli 170.000 evrov.

sobota, 25. april 2015

2 x 2 = ?

Dvakrat dva je menda štiri, kajne? No ja, če gre za Računico za prvi razred morda res, ne pa, ko imamo v rokah Dularjevo bibliofilsko Trepetajoča luč, ki je izšla 1945. in jo je ilustriral in koloriral Maksim Sedej. Takrat je računski rezultat precej višji. Koliko višji ne vem, ampak vsekakor pri njej z 2 x 2 pridemo čez 50. Se sprašujete kako?

Gremo po vrsti. Na eni od zadnjih strani knjige piše: "Prvih petdeset izvodov knjige s podpisoma obeh avtorjev je ročno koloriranih." Z mano je že od decembra 2004, ko se je znašla na Glavanovi dražbi v Hotelu Union. V dražbenem katalogu je zabeležena pod številko 21:
"21. JOŽE DULAR: TREPETAJOČA LUČ  4.000 -
oprema Maksim Sedej, Založila Knjigarna Jože Žužek, Ljubljana, 1945, 60 strani, platno, numeriran izvod št. II / L, ročno kolorirane risbe in podpisa obeh avtorjev, redkost"       

Nič čudnega torej, da sem letošnjega februarja samo debelo pogledal, ko sem v novem prodajnem katalogu taistega Roka Glavana pri številki 197 zagledal naslednje:

"Trepetajoča luč / Jože Dular ; [ilustriral Maksim Sedej], V Ljubljani : Knjigarna J. Žužek, 1945 ([Ljubljana] : Narodna tiskarna. – 60. str. ; 18 cm : ilustr., platno, originalna vezava, zelo dobro ohranjen izvod, podpisa avtorjev, izvod št. 2"

Kako? Številka 2? Nak, to ne more biti res, ko pa točno vem, kje na policah domače knjižnice že deset let počiva!?