Avtogram, vreden stoletja

Kdor bi polistal po prvi slovenski oštevilčeni bibliofilski izdaji, bi bil pod vtisom, da se je vse skupaj začelo šele z 20. stoletjem. V »numeriranih krasotnih« Prešernovih Poezijah se lahko prebere, da so izšle leta 1900. A kot sem pisal tukaj (tukaj pa sem se recimo še motil), v predvojni Umetnosti poročajo, da so bile zunaj že za božične praznike 1899. Zadnjič sem ob obisku Trubarjevega antikvariata za zgodnejšo letnico dobil še dodatno potrditev. Gre za lastniški vpis v izvodu, ki ga je, kot piše na eni od prvih strani, »subskribiral blagorodni gospod Fran Avčin.« Vanj se lastnik namreč ni samo podpisal, ampak je svoj podpis tudi datiral – 25. XII. 1899. Hja, očitno se je torej vse skupaj vendarle začelo že stoletje prej.

Nak, kak Preširen ali bognedaj celo Prešeren - Prešerin je bil in bo tudi ostal!

Prispela včeraj s prijazno žlahtnico iz dunajskega antikvariata … druga, tj. Wagnerjeva izdaja Prešernovih Poezij iz 1866 s slavnim Stritarjevim uvodom, ki je Prešerna dokončno ustoličil na slovenskem Parnasu … resda je ne najdeš za vsakim vogalom, ampak nič posebnega sama po sebi, ker seveda brez znamenitega zaplenjenega ovitka z našo trobojnico, čeprav v lepi sočasni vezavi in tako rekoč nedotaknjena … nabavil predvsem zato, ker je bila cena relativna sitnica, pa se mi je zdelo škoda izpustiti priložnost … a nek detajl me je potem vseeno razveselil … Prešeren v tistih časih še ni bil Prešeren, saj se je njegovemu imenu, kot pravi nekje Aškerc, »pri nas godilo nekako tako, kakor svoje dni Shakespearjevemu. Levstik je trdil, da se ima pisati Preširen, a dandanes je obveljala oblika Prešéren. Naš pesnik sam se je podpisaval Prešérin ...« Ker sta bila Stritar in Jurčič, ki sta urejala Klasje z domačega polja, kjer je druga izdaja izšla, del istega kroga kot Levstik, je njen originalni naslov Pesmi Franceta Preširna … ampak lastnik in/ali knjigovezec se našim dunajskim »fičfiričem« vendarle nista dala in sta pri prevezavi kljubovalno zapisala po starem … s knjižne police me zato z njenega usnjenega hrbta ne gleda Preširen ali, bognedaj, celo Prešeren, temveč - »Prešerin: Pesmi«. :-)

Slovenske bibliofilske izdaje do konca druge svetovne vojne

S seznami je vedno križ, nikoli ne veš, če so popolni. Še zlasti, če se moraš, kot to velja pri bibliofilskih knjigah, zanašati izključno na videno in slišano. Uradnih evidenc o tem, katere bibliofilske izdaje so vse izšle, v Sloveniji ne vodi nihče. Niti NUK, saj vseh izvodov navsezadnje niti nima. Nekatere izdaje so izšle v samozaložbi in je njihov odmev zato že v štartu bil omejen, nekatere druge pa celo kot prave »privatne izdaje«, se pravi le za ozek krog prijateljev in znancev, ne da bi bile kadarkoli v prosti prodaji. Zanje lahko zato praviloma izveš samo tako, da ti pridejo v roke.

V bibliofilskih logih sicer za nesporno prvo slovensko bibliofilsko oštevilčeno izdajo veljajo t.i. krasotne numerirane Prešernove Poezije, izdane v 500 izvodih pri založbi Kleinmayr & Bamberg. Natisnjene so z letnico 1900, čeravno so, kot lahko preberemo v predvojni Maleševi reviji Umetnost v članku o njihovem ilustratorju Karpellusu, menda izšle že "za bo­žične praznike 1899 (...) ob jubilejni proslavi stoletnice pesnikovega rojstva in petdesetletnice smrti." Pol leta zatem je sredi junija 1900 Zofka Kveder v Pragi v samozaložbi natisnila Misterij žene, drugo slovensko bibliofilsko izdajo po vrsti, saj je poleg navadnih izšlo še vsaj petnajst oštevilčenih izvodov. Do konca druge svetovne vojne jima je nato sledilo vsaj še 73 bibliofilskih izdaj. »Vsaj« zato, ker sem se v dvajsetih letih zbiranja s tolikimi srečal. Zato spodnji seznam nikakor ni nujno definitiven, je pa na njem vseh tistih 71, ki jih imam na svojih policah, ter še štiri dodatne, za katere vem iz dražbenih katalogov in antikvarnih kramljanj. Pri nekaterih ni podatka o nakladi oziroma skupnem številu bibliofilskih izvodov (ti so namreč pogosto predstavljali dopolnilo redni, ne-bibliofilski izdaji), ker ga v knjigah ni navedenega, ampak imajo izvodi samo svojo zaporedno številko.

Tudi ljubljanski pust ni od muh

Če si kot otrok pustne nedelje preživljal na ptujskem kurentovanju, te ljubljanski sobotni pustni karneval - nič kriv sicer sam po sebi - težko posebej navduši. A se je tokratni pustni sprehod po centru vseeno super izšel. Sonce, Slonovi nepremagljivi krofi (tako dobri, da sva morala vsak kar dva!), za piko na i pa še obisk v Cunjakovem antikvariatu na Gallusovem nabrežju. Ker je bil v njem ravno sam slovenski antikvarni magnat Dušan Silni, sva namreč kot popotno darilo domov odnesla knjižico Neže Maurer, ki je ne krasi samo pesničin lastnoročni podpis, ampak tudi v zavihku njenih platnic skrita zahvalna dopisnica. Res, nič kaj od muh vse skupaj. 

Pesnik in njegova ... muza? Nak - cipica!

Včasih je brskanje po "starih papirjih" v domači knjižnici malček tudi brskanje po slovenski kulturni zgodovini: »Dragi! Jaz sem mislil, da se boš smejal. Sklenil sem že za trdno, da pridem 15. julija v Ljubljano – a zopet sem odložil za pol meseca odhod – a zdaj sem naredil veliko neumnost. Pomisli! Zaljubil sem se v krasno Židinjo – 18 letno – cipico. Od Krpiča sem dobil 30 gl., od tega ne prinesem niti solda domov. Neumnost, neumnost!« (Oton Župančič v pismu sopotniku slovenske moderne Francu Dergancu, Dunaj 13. 6. 1898)