Do knjižnih dražb Trubarjevega antikvariata bom verjetno vedno imel rahlo sentimentalen odnos. Bile so ne samo moje prve dražbe, ampak tudi odlična priložnost za seznanjanje z bibliofilskimi knjigami. Brez njih najbrž sploh ne bi vedel, kaj vse je bilo zanimivega in redkega izdano v zadnjih par stoletjih na Slovenskem, ker posebnih študij, vsaj ne zelo preglednih in sistematičnih (razen Simoničeve bibliografije, ki pa ni ravno bralski užitek), na to temo Slovenci praktično nimamo. A ne samo to, na dražbah si lahko redkosti tudi prijel v roko in prelistal - vsekakor mokre sanje vsakega mladega zbiralca.
Njihove prve kataloge še vedno vsake toliko vzamem v roke, če ne drugega zato, da me spomnijo, kaj mi v zbirki še manjka, čeravno sem večino oštevilčenih izdaj, ki so jih dražili v prvih letih, do danes že zbral.
Trubarjeve dražbe so bile prve slovenske dražbe starih knjig in tiskov. Z njimi so začeli leta 1998. Sam sem se udeležil šele čerte, prve tri pa zamudil. Katalog hranim še danes. Bila je, kot piše na naslovnici, 2. decembra 1999. Izdražene cene sem pridno vpisal v katalog, zato še zdaj vem, koliko so iztržili za kakšen lot. Navado sem obdržal do danes. Mi pa v njem vseeno manjkajo iztržene cene za prvih desetih lotov. Spomin na na moje dvoletno delo v ljubljanski Bukvarni pod Slovensko cesto na Kongresnem trgu. S Knezom, njenim legendarnim in zelo posebnim dosmrtnim vodjem (slava mu, kajti, kot pravi na svojem blogu Edo Tork iz Bukvarna.net: "Gospod Knez je bil gospod in je bil knez. V svoji podzemni (ali bolje - podcestni) kneževini med Kongresnim trgom in Uršulinskim samostanom je bil neomejen vladar. Si bil deležen njegove knežje milosti ali pa ne - in če si bil, nisi nikoli vedel kdaj in zakaj ti bo odvzeta, in če ti je bila odvzeta, ti je bila nepreklicno in za zmeraj."), sva jo namreč vsak torek in četrtek zapirala ob šestih zvečer. In ker je tudi Trubar svoje dražbe imel ob četrtkih in ravno ob isti uri, sem tistega decembra na svojo prvo dražbo zamudil za kakšnih deset minut.
Čeprav jo imam v lepem spominu, je prinesla tudi moj prvi dražbeni neuspeh – Romarsko cerkev na Črni gori (= Ptujski gori) iz leta 1926 mi je speljal nek bolj zagnan kupec. Ampak domov vseeno nisem odšel praznih rok. Za 5000 SIT je moja postala prva izdaja Cankarjevega Kurenta. Danes bi verjetno že zgolj zaradi tega imela posebno mesto v moji knjižnici, čeprav Cankarja ne zbiram. Ampak ni več v zbirki, ker smo jo nekaj let zatem za rojstni dan podarili Miranu, od letos novemu ptujskemu županu.
Trubarjev antikvariat je imel najprej po dve dražbi na leto, spomladansko in jesensko, nekaj let nato celo tri (aprila, oktobra in decembra), vmes pa še dražbo starih razglednic. Zadnja leta, ko je recesija tudi v antikvariatih naredila svoje, imajo samo še po eno novembrsko-decembrsko. Ta je bila sicer vedno »kraljica« njihovih dražb, na kateri so ponudili zares kapitalne kose. Nikoli ne bom pozabil tiste iz leta 2001; verjetno dražbe vseh dražb. Na njej so prodajali izjemen poskusni odtis Kozlerjevega Zemljevida slovenske dežele in pokrajin iz 1852, prvo izdajo Prešernovih Poezij iz knjižnice pesnikovega sorodnika in prešernoslovca Toma Zupana z njegovimi komentarji, prvo izdajo Cankarjeve Erotike, Vodnikove Pesme za pokushino iz 1806 ... Takrat sem tudi sam prvič izdražil dve oštevilčeni izdaji. Obe sta še danes med večjimi redkostmi moje zbirke. Gre za Šotor v zatišju Ivana Čampe iz leta 1941 ter Šibo bajanico Antona Kesa (Leopolda Staneka) iz 1945. Oba izvoda sta v usnju, pri čemer je prvi eden od dvajsetih, ki imajo uvezane originalne podpisane bakroreze Rika Debenjaka (nosi št. 9), drugi pa je 11. izvod od skupno zgolj 34 izdanih.
Zadnja leta je sicer kakovost Trubarjevih dražb precej padla. Kot prvo na njih prodajajo odločno preveč lotov. Včasih so jih ponudili tam okoli 100, na letošnji pa jih bo npr. kar 262. Zaradi tega se dogodek zelo vleče. Tudi vodenje dražb je, od kar jih je zapustil Rok Glavan in odprl svoj antikvariat, precej manj duhovito in zabavno. Pa tudi zares kapitalnih kosov na njih tako rekoč več ne najdeš. Največkrat imam občutek, da na njej ponudijo vse starejše knjige, ki so jih v enem letu zbrali, ne pa samo tiste, ki so zaradi svoje redkosti zares vredne dražbe. Dodaten problem takšnega pristopa je, da čez leto zbiralec v Trubarju skoraj ne najde nobene knjige zase, ker vse hranijo za dražbo. Sam jih zato skoraj ne obiskujem več, včasih pa sem bil tam vsak teden.
Knjige na dražbi obenem redko pomembno presežejo svoje izklicne cene, kar pomeni, da tudi ni nobenih zanimivih zbirateljskih "dvobojev". Iz dveh razlogov. Prvi je ta, da so začeli izklicne cene nerazumno »nabijati«. Včasih je veljajo, da so postavljene na 2/3 antikvarnih; danes jih tu in tam celo presežejo. Hkrati so dodali še 20% dražbeno provizijo, kar je vrhunski nonsens, ker večina knjig ni v komisijski prodaji, ampak njihovih. Za tiste, ki pa so v komisiji, pa tako ali tako obračunajo provizijo prodajalcu. Drugi razlog pa je v tem, da je lotov enostavno preveč, da bi se posamezen zbiralec lahko boril za vse, ki si jih želi. Ker če si povprečen slovenski bibliofil lahko privošči mesečne nakupe, saj večina naših bibliofilskih knjig stane do 500 evrov, pa nas večina ne more naenkrat kupiti 20 ali 30 kosov. Bilo bi preprosto predrago.
Kakorkoli, november je za zbiralce vedno bibliofilski praznik, saj imata svoji dražbi oba glavna antikvariata, Trubarjev in Glavanov. Letošnja že 38. Trubarjeva dražba bo 20. novembra pri njih na Mestnem trgu. Katalog ponuja 262 kosov, med za moj okus bolj zanimivimi pa so rokopis 6-kitične pesmi Alme Karlin z izklicno ceno 200 evrov pod št. 30, potem Kugyjevo Aus dem Leben eines Bergsteigers z daljšim avtorjevim posvetilom in podpisom za 130 evrov (lot 101), Kranjski abezednik sa uzhenze na kmetih v bohoričici iz 1831 za 180 evrov (lot 147) in, recimo, prvi prevod Platona v slovenščino iz 1862 za 40 evrov (lot 149). Zelo vabljiv je tudi lot 188; pismo slovenske Aleksandrinke Elvire Komavli iz leta 1927 s kratkim opisom, kako ji gre:
"Kako mi gre, sedaj ko sem enkrat na cilju? Nastavljena sem kot vzgojiteljic h štirim otrokom v starosti 5-7-10 in 12 let. Postrežene sem kot ena baronica, ker me zelo spoštujejo. Naše stalno stanovanje je v Raicaru, ampak sedaj smo tukaj na počitnicah za dobro treh mesecev. … Zadovoljna sem, zelo zadovoljna – ne bom tožila, ali primešano je marsikaj grenkega kot povsod in vedno. Vzgoja otrok razjeda živce, zlasti ko se ima opraviti z razvajenimi otroci."
Koga bi znalo zanimati tudi "revolucionarno glasilo borbenih študentov" Rdeči signali pod številko 189. Izdajala ga je univerzitetna frakcija takrat prepovedane komunistične partije, urejal pa Boris Kidrič. Dražba pete številke drugega letnika iz leta 1934 se bo začela pri 50 evrih.
Od oštevilčenih knjig je, če nisem kakšne spregledal, sicer pod št. 16 naprodaj samo Balantičev Venec iz 1944. Gre za izvod št. 173 s standardnima podpisoma urednika Debeljaka in ilustratorja Tršarja, ki je ponujen za izklicnih 80 evrov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar