sobota, 25. april 2015

2 x 2 = ?

Dvakrat dva je menda štiri, kajne? No ja, če gre za Računico za prvi razred morda res, ne pa, ko imamo v rokah Dularjevo bibliofilsko Trepetajoča luč, ki je izšla 1945. in jo je ilustriral in koloriral Maksim Sedej. Takrat je računski rezultat precej višji. Koliko višji ne vem, ampak vsekakor pri njej z 2 x 2 pridemo čez 50. Se sprašujete kako?

Gremo po vrsti. Na eni od zadnjih strani knjige piše: "Prvih petdeset izvodov knjige s podpisoma obeh avtorjev je ročno koloriranih." Z mano je že od decembra 2004, ko se je znašla na Glavanovi dražbi v Hotelu Union. V dražbenem katalogu je zabeležena pod številko 21:
"21. JOŽE DULAR: TREPETAJOČA LUČ  4.000 -
oprema Maksim Sedej, Založila Knjigarna Jože Žužek, Ljubljana, 1945, 60 strani, platno, numeriran izvod št. II / L, ročno kolorirane risbe in podpisa obeh avtorjev, redkost"       

Nič čudnega torej, da sem letošnjega februarja samo debelo pogledal, ko sem v novem prodajnem katalogu taistega Roka Glavana pri številki 197 zagledal naslednje:

"Trepetajoča luč / Jože Dular ; [ilustriral Maksim Sedej], V Ljubljani : Knjigarna J. Žužek, 1945 ([Ljubljana] : Narodna tiskarna. – 60. str. ; 18 cm : ilustr., platno, originalna vezava, zelo dobro ohranjen izvod, podpisa avtorjev, izvod št. 2"

Kako? Številka 2? Nak, to ne more biti res, ko pa točno vem, kje na policah domače knjižnice že deset let počiva!?

Goljufija? Avtorska ali antikvarjeva? Brez skrbi, Roku lahko popolnoma zaupamo, zagotavljam na podlagi dolgoletnih izkušenj. Vsem antikvarjam pa vseeno ne. Kakšnih 15 let nazaj sem iz nekega dunajskega antikvariata naročil enega od 300-ih oštevilčenih izvodov Temnih vrat Liliy Novy iz 1941. In ga takoj tudi vrnil. Z računom vred. Na srečo še nismo bili v časih elektronskega plačevanja, tako da me razen poštnine ničesar ni stalo. V čem je bil problem? V tem, da je bilo od daleč videti, da številčenje ni originalno. Namesto s črnilom je bila številka zapisana z modrim kulijem, kar je vsekakor moral videti in vedeti tudi prodajalec.

Potemtakem avtorska? Morda, sem si rekel, a brez tega, da bi jo držal v rokah, ne bom vedel. Na koncu je bilo presenečenje vendarle manjše, kot se je sprva napovedovalo. Gre resda za dve dvojki, a izvod iz 2004 ima latinsko, sveži iz 2015 pa arabsko. Najverjetneje sta avtorja ob uradnih petdesetih dodatno napravila še nekaj »prijateljskih«, ki niso bili naprodaj. Podobno prakso imajo tudi današnji založniki, ko ob uradni omejeni seriji natisnejo še par dodatnih promocijskih, navadno s pripisom »za potrebe založnika«, ki niso naprodaj in so praviloma drugače oštevilčeni (rimsko, če je uradna serija arabska; in obratno, ko je uradna serija rimska). Ali pa, ko grafiki odtisnejo še par avtorskih E.A. odtisov.

Dve uganki sicer še vedno ostajata. Prvič – katerih je torej (bilo) petdeset? Rimskih ali arabskih? In drugič – koliko jih je (bilo) vseh skupaj, ker samo petdeset očitno ne?


So pa iz slovenske založniške zgodovine sicer znane tudi načrtne prevare z oštevilčevanjem. O znamenitem novomeškem avantgadistu Antonu Podbevšku je tako med drugim mogoče prebrati naslednje:

»Letnice njegovih zaposlitev se v virih ponekod razlikujejo, toda vse kažejo osebno nestabilnost, nazorsko nihanje in prizadevanje za materialni obstanek. Nekaj časa je bil tajnik socialdemokratske stranke ter med letoma 1925 in 1927 tajnik Društva slovenskih leposlovcev (književnikov), kar potrjuje brodolom nekdanjega avantgardista in kaže pristanek v družbenih konvencijah. Postal je literarno neploden, objavljal je samo še dela o nekaterih slovenskih impresionistih, ki jim je bil tudi založnik, toda tudi na to njegovo dejavnost so leteli očitki diletantizma in bibliofilske prevare. Posebno leta 1944, ko je v svoji založbi Sejalec izdal antologijo Slovenska lirika. Napovedal je 320 oštevilčenih izvodov, toda v prodaji jih je bilo čez 700. Antologija je vzbudila pomisleke tudi zaradi tradicionalističnega izbora pesmi, ki ni bil v skladu z nekdanjim urednikovim avantgardizmom. Najbrž je bilo vse to vzrok, da je založba Sejalec, ki jo je leta 1937 ustanovil z Jakopičem, leta 1944 prenehala delovati.«

Bo držalo – številka mojega izvoda Slovenske lirike je precej onstran 320 napovedanih, pri visokih 583.





Ni komentarjev:

Objavite komentar