182. po vrsti

Precej je že od takrat, ko sem si v mraku ZRC-ove Knjigarne Azil čas krajšal s poslušanjem Radia Študent. Bilo je tam 2005-06-07, ko knjigarna še ni bila pod zemljo, ampak z neposrednim vhodom z Novega trga, v desni polovici sedanje Beletrinine knjigarne. Tudi bara še ni bilo v ZRC-u, na trgu pa še vedno parkirišče. Precej neobljudeno vse skupaj, zato smo v knjigarni bolj ali manj samevali, en obisk na uro je skorajda pomenil gnečo. 

»Čuden bi to moral biti posameznik, ki bi ga Tjaša Koprivec pustila mlačnega,« je kakšno leto pozneje zapisal Mladinin novinar. Zares – kultne špikerke Radia Študent človek ne pozabi nikoli; še zlasti ne, ko mu enkrat dela družbo v mraku in (ljubljanski zimski) megli. Moj včerajšnji sprehod po knjigarnah na ljubljanski Trubarjevi je bil zato še posebej razveseljiv. Vsak bibliofil sicer ve, da bibliofilskih limitiranih izdaj ne iščeš samo po antikvariatih. Ker jih slovenske založbe še vedno tu in tam izdajajo. Le da zanje težko izveš, ker jih praviloma ne oglašujejo posebej. Jih pa pošljejo po knjigarnah, zato se je vsake toliko modro oglasiti tudi pri njih. 

Včeraj torej na moji prvi Trubarjevi postaji, v Modrijanovi knjigarni, nič posebnega. V vitrini izza pulta nekaj hrvaških bibliofilskih izdaj, od slovenskih pa le faksimilirani oštevilčeni izvodi Balantiča in Gradnika, ki jih je izdala Nova revija. Ker jih že imam, sem šel praznih rok dalje. Vhod naprej, v knjigarni Založbe Sanje, sem imel več sreče. Posebne vitrine sicer nimajo, pa tudi s prijaznim prodajalcem se sprva nisva razumela. Zatrjeval mi je, da nimajo ničesar takšnega, kar iščem. Potem pa se je le spomnil, da se na policah in kupih skrivajo tudi kakšne knjige z avtogrami avtorjev. In sva pobrskala. Najprej je na plano pogledala signirana Saga o Hallgerd Svetlane Makarovič, nato še podpisan izvod Vojnovićeve Jugoslavije, moje dežele. Ne enega ne drugega do včeraj še ni bilo v moji zbirki. Potem pa terno - Tjaša Koprivec: Ostanejo naj le konci prstov in zrna rose. Njen pesniški prvenec, ki so ga izdale Sanje ob svoji desetletnici leta 2007. V 501 izvodu, od tega 30 oštevilčenih in podpisanih, za katere nisem nikoli še niti slišal. Ker se je vmes v knjigarni ustavil še njihov šef Rok Zavratnik, sem izvedel, da so imeli v načrtu še več takšnih izdaj in tudi po posebnih cenah. Pa je na koncu ostalo pri eni, njena cena pa ista kot pri navadni izdaji.

In tako je drugi izvod od tridesetih s Tjašinim podpisom z desetodstotnim popustom za sveže pečenega člana knjižnega kluba Sanj postal 182. izvod moje zbirke bibliofilskih oštevilčenih slovenskih knjig.